Kontrolorji na metroju

Najbrž je že vsak slišal zgodbice o javnih prevozih v velikih mestih in dva ekstrema: prvi, da je bil nekdo samo za malo časa nekje, pa je dobil kontrolorje na tem javnem prevozu, ali pa da je bil nekje dosti časa in ni nikoli srečal kontrolorje. Jaz pa spadam pod tisto kategorijo, ki sem v enem mestu dosti časa pa sem že srečal kontrolorje. V Barceloni za javni prevoz se ukvarja TMB. Mesečna karta za prvo cono (to pomeni za mesto, ima pa Barca 6 con in une so res daleč pa dražje). stane nekaj manj kot 50€. Nam, ki se vozimo vsak dan najmanj do faksa, se nam absolutno splača. Imaš pa tudi samo eno vožnjo, ki stane 1.4€ , dnevne, deset dnevna itd. Dobra fora je tudi recimo karta za 50 voženj. Za mlade do 25 let, lahko kupiš tri mesečno karto, na kateri prišparaš dobre 30€. Samo ni dobro če se izgubi... Z mesečno karto lahko greš na avtobus, metro, tramvaj in določene vlake. Ponoči pa vozijo nočni avtobusi, ki dobro prekrivajo celo mesto.

Da pridemo še do mojega srečanja s kontrolorji.Enkrat ko sem šel iz faksa (končna postaja zelene linije L3 - Zona Universitaria), na drugi postaji so prišli kontrolorji na metro vlak. Pa pride kontrolor do mene in me vpraša za karto. Mu jo dam, pogleda če je veljavna, preko nekega prenosnega čitalca preveri še neko stvar pa me opraša za osebni dokument. Na mesečni karti moraš napisati številko tvojega osebnega dokumenta, da se prepreči možnost zlorabe. Jaz pa osebne nisem imel s sabo, pa mi je dal celo možnost, da če znam številko osebne na pamet, bo tudi OK. In valda nisem znal. Kontrolor mi je zaplenil mesečno, spraševal po mojem naslovu v Barceloni in smo se v španščini zmenili, da grem lahko iskat mesečno z osebno naslednji dan v en INFO center od TMBja. Če ne pa dobim na dom kazen 50€.
Drugi dan sem šel že zjutraj iskat mesečno, pa je še ni bilo tam. Popoldne pa sem z enim prijaznim stricem vse rešil. Je rekel da lahko imam tudi kopijo osebne, samo mora biti barvna.

Tako da ja, nauk zgodbe je, da ne se "švercat" na javnih prevozih, sploh pa v tujih mestih.

Prvi teden na faksu

Jaz iskreno sem pričakoval, da na faksu ne bo vse štimalo. In sicer eni predmeti so se prekrivali ali pa so rekli da se ne bodo izvajali. Prva predavanja sem imel od predmetea Management and innovation in telecommunication companies. Začeli smo v petek ob 8h zjutraj. Pri predmetu smo se mogli predstavit pred celim razredom, pa povedat naše karakterne prednosti in slabosti. Jaz potem sem imel predmet Digital Systems. Pridem v predavalnico, 15 min ni bilo nobenga, grem do Student Offica, da če oni vejo kaj bi lahko bilo narobe? Pa mi rečejo, da predmet se ne bo izvajal... V ponedeljek ista zgodba za en drugi pridmet, ki sem ga mislil delati na mesto tega, pa tudi ta odpade. V sredo sem mislil it na predmet Critical thinking, pa reče profesor da je samo za študente, ki so na programo ERASMUS mundus. Tako, da v četrtek 25.02.2010 smo morali napisat seznam predmetov.
MITC - Management and innovation in telecommunication companies.
TFIB -  Oprical fiber telecommunication
RADSIS - Radionavigation systems
TAM - Technology asset management
DARFM - Design and Analysis of RF Microwave Systems for Communications

To meni znese 20 ur predavanj na teden + dodatno samostojno delo, ki zajema kakšne domače naloge, seminarkse, praktično delo, laboratorijske vaje,...

Kaj več o predavanjih bom povedal ko se začnejo še malo bolj zares.

Na sliki sta Nagla in Perne, ko nas je nagovoril namestnik rektorja univerze UPC.

Kaj imate kaj za Pusta?

Za pustno soboto, smo hoteli za res nekam it party-at, samo takrat (pa tudi zdaj ne še) nismo poznali dobro sceno kam it in to, pa poleg vsega smo se zmenili da se dobimo pri Nastji in Ines. Valda se nismo zmenili za uro in smo prišli okoli 23h in potem dokler si kaj poveš pa nekaj spiješ je bila ura 2 zjutraj. Potem smo bili tam še malo in odšli domov. Kaj pa smo bili za pusta? Punce so bile oblečene v Hello Kitty, jaz sem bil moderni strelovod, Nagla in Perne pa sta bila gensko spermenjena spermija oz. "spermij vojščak".

Oritention week

Na univerzi UPC - Universitat Politecnica de Catalunya so nam zrihtali en teden pred začetkom predavanj "Orientation week". V tem tednu so nam pokazali celotni kampus univerze, predstavili knjižnico, obiskali 2en muzej, uporabne informacije itd. Knjižnica naprimer mi je zelo všeč, ker je v notranjosti zaradi velikih oken svetla, veliko je tudi miz, kjer se lahko izloriaš od vseh, za 3 ure si lahko sposodiš kot neko učilnico in v njej lahko diskutiraš s sošolci, delaš projekte,... Najbolj zanimiva mi je bila, ta da posojajo tudi prenosne računalnike. Ogledali smo si tudi neko umetnostno galerijo bi se reklo, samo smo prišli zadnji trenutek (bi se reklo smo se podpisali zaradi prisotnosti), ker smo podpisali pogodbo za stanovanje. Imeli smo tudi t. i. "Catalan gastronomy session", kjer smo kuhali in poizkušali dobrote in značilnosti katolonske kuhinje. Skuhali smo tudi "paello", pašto s kalamari. Nekaj posebnega je bilo tudi pokušina vina, samo tip ki nam je razlagal posamezne značilnosti vina, ni bil preveč zabaven ker je govoril samo katalonsko. Zadnji dan so nam razkazali še telovadnico.

Nekaj značilnosti Španije (vir: Wikipedia)

Glavno mesto: Madrid
Uradni jezik: Španščina (regionalni jeziki: katalonščina, baščina, galicijščina, okcitanščina) 
Politična ureditev: Parlementarna demokaracija in Konstituivna monarhija 
Kralj: Juan Carlos I. 
Predsednik vlade: Jose Luis Rodriguez Zapatero 
Velikost države: 504,030 km^2, 51. država na svetu po velikosti
Prebivalstvo: 46,661,950 (2009)
Denarna enota: EURO - €
Časovni pas: CET +1
Domena: .es
Klicna koda: +34

Naš naslov

V primeru, če bi kdo nam rad karkoli poslal, od razglednic do paketov s tortami je naš naslov sledeč:
(Our address is:)

Carrer de la Reina Amalia 12    1     12       (hišna številka, nadstropje, številka stanovanja)
08001 Barcelona
Espana

Naše stanovanje ima 71 m^2, eno večjo kopalnico, 3 sobe, kuhinjo na L in  kuhinjo z mizo kjer 6 folka sedi okoli ko carji 8)

Fotoshooting of our flat:

Iskanje stanovanja

Tako se je v ponedeljek 08.02.2010 nadaljevalo naše iskanje stanovanja. V četrtem ogledu smo ga našli. Na začetku je naše iskanje potekalo preko spletne strani loquo.com. Pa pri enem klicu, smo naleteli na enega modela, ki ko sem ga po telefonu vprašal, če zna angleško, pa je rekel, da bolj malo, samo smo se razumeli.

Tako smo se naslednji dan dobili v njegovem "officu", nekje v sredi mesta. Njegov "office", je zajemal dva računalnika z LCD-ji in to je bilo to... Sporazumevali smo se tako, da nam je pisal v španščini v google translate in mi smo potem to brali. Ampak kar je najpomembnejše razumeli smo se. Nekaj ulic stran, se je nahajalo to stanovanje. Na poti do tam je mogu še naš "manager" povprašat kje točno je ulica, kjer se je nahajalo stanovanje. Pa ko pridemo gor do stanovanja, po lesenih škripajočih stopnicah, pridemo not. Imelo je približno 100 m^2, sestavljeno samo iz hodnikov in čudne postavitve prostorov. Stanovanje je smrdelo po starem, polno vlage, muffa, vse škripalo nič nisi upal taknit. Pa smo mu rekli, da mi bi malo novejše stanovanje. In nam je celo ponudil svojega, zabavno je edino to ker je rabil 3 min da ga je najdel na zemljevidu (!).

Pa še isto popoldne se dobimo pred njegovim stanovanjem. Na vhodu je kot imel neko zaveso, ki je izpletena iz lesenih palčk, če si lahko predstavljate. Pridemo notri, prvo vidimo dnevno, potem pa nam razkaže prostore. Moram rečt, da smo kar ostali šokirani, prvič da nam je tip hotel ponuditi tako stanovanje in drugič da lahko živi tip v takem (!). Pa sem šel na WC, in med tem ko sem lulal, sem mogu odpreti vodo, da je stekla v vedro in nato z le-tem oprati školjo. No comment. Med tem časom nam je 5x napisal na google translate, da je težko najti stanovanje za 5 mesecev.

Naslednje dni se je trudil še znami kontaktirat preko mailov, samo je nadjel neka stanovanja brez slik in se nismo odločili za ogled. Smo pa poklicala neko drugo gospo, ki smo kasneje ugotovili da je bila agentka. Ogledali smo si ogledali stanovanje ki je imela 3 sobe, 2 kopalnici in eno ogromno kuhinjo tudi za 100 m^2. Cena: 1100€, samo je bilo preveliko za nas in še bi ga mogli vzeti za celo leto. Tako da je tudi to odpadlo.

Kriterije, ki smo imeli pri iskanju stanovanja: da se nahaja na poti od faksa do centra, da je blizu metroja (po možnosti samo ena linija, da ne rabimo prestopat), da bi imel vsak svojo sobo, do max. 1200€ na mesec. Na koncu pa smo pristali na agencijo z čisto idejo v glavi kaj hočemo in prvi ogled stanovanja je bil naš zadetek. Vendar ker smo se odločli za najem stanovanja preko agencije, smo mogli plačat agenciji vsak 150€, dve mesečni najemnini, varaščino za dve mesečni najemnini in pavšal stroškov 50€ na osebo. Se pravi da skupaj smo se izprsili 4.750€. Trik je še da je lastnik hotel gotovino, in smo en teden vsak dan hodli na bankomate dvigat denar.

Uradno smo se vselili v stanovanje  10.02.2010. Nekaj slikic vselitve:

Stanovanje smo našli na naslovu BNC housing. Mogli smo pa preložiti dokumente, da smo res ERASMUS študentje in potrdilo da smo sprejetni na faks.

Moje ime v Barceloni

 

Moje ime v Barceloni je kar pogosto, ker v katalonščini mitja pomeni pol, polovica. Naj še povem, da moj starejši brat se kliče Dejan. To sem tudi že nekje videl; dejan pa pomeni oditi. Ko sem se slikal sem za nameček imel še majico z mojim "nice to meetya" imenom. Transparenti so oglaševali bližajoči se maraton. Na transparentu piše nekaj v stilu: Upaš preteči pol maratona, se pravi 21 km?

Uradna spletna stran dogodka: Mitja maraton

Prvi vikend

Za vikend nismo imeli nobenih ogledov stanovanja, samo preko interneta smo čekirali aktualno ponudbo. Dobili smo drugače dober nasvet: ne se zaleteti in se odločiti za najem prvega stanovanja, ki si ga ogledaš! Vreme, nam je bilo naklonjeno, tako da smo se malo sprostili in martinčkali na obali. Imeli smo tudi željo, da bi šli malo ven. Spravili smo se ob 2h zjutraj iz apartmaja od punc, ki se nahaja blizu metro postaje Placa de Sants (L3, L5). Ker nismo imeli pojma kam bi lahko šli, smo šli kar na najbolj slavno ulico La Rambla. Mislili, da bomo tam našli na hitri kakšen lokal, a žal brez uspeha. Ali je bila kolometerska vrsta ali pa je bil lokal že zaprt. Tako da smo se samo nahodli in se usedli nazaj na metro in šli spat. Ob sobotah in posebnih priložnostih, ter praznikih metro vozi celo noč, ob petkih do 2h zjutraj, med tednom pa od 5h zjutraj od polnoči.

 

Citat Perneta iz fb-ja: "Petka je parkirana tik pred vhodom, kjer svojega avta ne upa pustit noben španec... Naša limuzina nas pa tam čaka že 5. dan zapored :)"

Searching for the flat

I must say, that I will also sometimes, write some posts in English, to practise a little and also, because then could read it anyone who does not understand Slovenian. On the 4th of February, after a good sleep we were searching in front of the hotel for our flat. You can see how was the searching intensive.

 

Pere was reading some Slovenian - Spanish translations about sex topic from his sex dictionary. That night we went to sleep to our Slovenian friends Nastja and Ines. They were sleeping two days at one Spanish friends house and he has also brought them to their apparment. He was in the apparmtent just 5 minutes, because he left the car on the pavement. This thing would not be funny, in we wouldn't left the car on the some pavement for the next 5 days.  So really thank you very much for the hospitality Nastja and Ines.

Capuccino za 4,90€

Na poti do Barcelone, smo skoraj non-stop vozili. Večji postanek je bil samo v Monaku, da smo si malo ogledali ta "šmensiraj". Nekaj malega smo si tudi privoščili in smo šli, vrjanta na eno kavico. Valda za luksuz moraš plačat in tudi cena kave je bila temu primerna. Da smo tudi mi izpadli bolj nobel, smo plačali kavo z bankovcem za 100€ in valda, ker ni bila sezona, je mogel natakar poiskat še 3 druge natakarje, da je zbral dovolj dobiža za nam vrnit ostanek. Ceno pijače sem omenil v prejšnjem postu. Jaz sem se odločil, da preden gremo, bom pokoristil njihove storitve, kot je WC. Naglič je ta čas izkoriščal njihov wireless. In valda vidiš nekaj, kar ne vidiš vsak dan. Famozno self-cleaning WC školjko:

Prejšnjič sem pozabil omenit nekaj statističnih podatkov:

• Čas vožnje: 23 ur pa nekaj minut
• Prevoženih kilometrov: 1598 km
• Stroški potovanja: 240€

Pot do Barcelone

03.02.2010

Ob 21h zvečer, sta prišla po mene v Mestni log Matija Naglič in Luka Perne s famozno Renault 5 FIVE 1.4. Avto je bil baje v brezhibnem stranju, ampak se je kasneje iskazalo, da je res bil :) Slovo ni bilo lahko.

Šli smo mimo Nove Gorice, do tam pa smo šli po stari, da smo se izognili plačilu cestnine oz. vinjete. Sej na poti smo mogli večkrat tankat, samo vedno smo tankali preden se je prižgala rumena lučka za gorivo (na koncu pa ne dela).

04.02.2010

Bili smo že v globokem srcu italije. Na poti zaenkrat se nam ni nič zgodilo, Nagla je svojo furo že odpeljal, in je spal odzadaj, driver je bil Perne. Avtocesta je bila ponoči prazna, mogoče tu pa tam kakšen kamion, ma drugače nič kej posebnega. Na približno dve uri smo se ustavljali, za si pretegnit noge, okrepčat, lulat ali pa tankat. Na postankih so iz dolgočasja nastajali takšni in drugačni posnetki :) Perne pa nevem kako mu je uspelo, na cestninski postaji šel na tisto rampo, kjer se plača s karticami in valda mi smo imeli gotovino. Po 5 minutah pogovarjanja "Kaj zdaj!??!" nam je avtomat vrnil listek, slikal tablico in odprl rampo, in Perne avtomatsko gasssssaaaaaa..... Na začetku smeh in potem smo prebrali, da moramo v roku 15 dni plačat. Sreča je nanesla da nismo potem se več vozili po avtocestah tistega podjeta, kjer smo vozili mi, tako da edino še na pošti bi lahko plačali. Samo to valda ni bilo možno, ker so bile pošte al preveč oddaljene in še smo bili v taki uro ko so pošte vse zaprte. Tako da smo potem 14 dan plačali preko interneta.

 

Tetica Garmin, nas je po nevem kakšni logiki peljal čez neko italijanski hrib, tako da nam je ja zrihtala, da smo še zadnjič vidli sneg.

 

Okoli 9h zjutraj smo prispeli v Monako. Valda mesto majhno, natrpano, tako da smo porabili ful časa za najt neko pametno garažno hišo. V Monaku smo bili ene dobre dve uri, ker itak razen jaht, šmensi trgovin, kakšen lep avto nimaš kej videt. Tam lahko samo zgubljaš čas če imaš denarja, za ga rezmetavat,  čene ti rata hitro dolgočasno.Na sliki je pogled na Monako, najpočasnejši ovinek v formuli 1 in lepote za si cedit sline.

 

Slikali smo se pred najbolj znanim Casinojem v Moanku:

Pred tem Casinojem smo tudi spili dva capuccina in en espresso za ceno 14€. Perne je dobil espressa za en pljunc in najina capuccina sta bila daleč od tega, da bi lahko rekel dobra. Tudi za parkirinno se rudi niso šparali, 1,80€ za pol ure v garažni hiši. Res da poleg naše petkice so bili še Porcheji in Ferrariji, samo kar je preveč je preveč. Bi se reklo, da še dobro da nismo šli tle študirat, čene bi lahko bili tle samo dva tedna in bo mogli potem tle začet delat preko študenta za 15€ na uro. Samo za ta denar, bi pobiral tudi čingume potleh. V tem času ni bilo dosti turistov, zato so vsepovsod, kaj prenavljali, delali, čisti, tako da do poletja bo vse spedenano. Sej mogoče se bomo tudi za najzaj malo ustavili.

Na to smo nadeljevali pot po Franciji. Do španske meje sem vozil jaz. Povpračno smo po avtocesti vozili 110 km/h. Vožnja ni bila naporna, ker veš čas smo imeli tripasovnico, pa si se lahko komot umikal hitrejšim avtom in z lahkoto prehiteval kamione.

Spet na 2 uri smo se ustavljali.

 

Zadnja slika od "petke", je bila narejena na prvem postajališču v Španiji. Mejo ESP-FRA skoraj ne opaziš, podobno kot pri nas. 

 

Pot od meje do Barcelone, se je vlekla in vleka.... Takrat jaz sem na zadnjem sedežu malo zakimal, ker sem bil kar utrujen od 4 ur vožnje. Pa pridemo na obvoznico in gužva. Pa Nagla izjavi, da je nekam dosti Estoncev tukaj.... Človeka pač zmede če ima avto na registerski E kot Espana. 

 

Prišli smo v večernih urah, okoli 20h. Zunaj je deževalo in s praznimi baterijami telefonov, smo iskali s pomočjo hostel The Garden House, ki se nahaja na obrobju mesta. Prenočišče je stalo 16€ na osebo, imeli pa smo tudi Wi-Fi internet. Bili smo v sobi za štiri. Z nami je bil nek anglež, ki kot sem ga razumel je tukaj bil kot nek učitelj angleščine na neki španski šoli za ena 2 tedna. Ko smo znesli vse stvari iz avta v sobo (zaradi varnosti, da ne bi vdrli) smo šli na eno pivičko (točena Estrella za 3,30€) in en sendvič v istem lokalu. Nato je nastala še ta slika, ko smo utrujeni odhajali proti hostlu.

"Attetion, pret,... PFiiiiiiii!!!"
Naša zajebancija. Če se spomnete, to je rekel sudja iz Iger brez meja.

Na koncu pa še naša hima:

Hello world!

Prvi post, prvi blog, 15. dan v Barceloni...