03.02.2010
Ob 21h zvečer, sta prišla po mene v Mestni log Matija Naglič in Luka Perne s famozno Renault 5 FIVE 1.4. Avto je bil baje v brezhibnem stranju, ampak se je kasneje iskazalo, da je res bil :) Slovo ni bilo lahko.
Šli smo mimo Nove Gorice, do tam pa smo šli po stari, da smo se izognili plačilu cestnine oz. vinjete. Sej na poti smo mogli večkrat tankat, samo vedno smo tankali preden se je prižgala rumena lučka za gorivo (na koncu pa ne dela).
04.02.2010
Bili smo že v globokem srcu italije. Na poti zaenkrat se nam ni nič zgodilo, Nagla je svojo furo že odpeljal, in je spal odzadaj, driver je bil Perne. Avtocesta je bila ponoči prazna, mogoče tu pa tam kakšen kamion, ma drugače nič kej posebnega. Na približno dve uri smo se ustavljali, za si pretegnit noge, okrepčat, lulat ali pa tankat. Na postankih so iz dolgočasja nastajali takšni in drugačni posnetki :) Perne pa nevem kako mu je uspelo, na cestninski postaji šel na tisto rampo, kjer se plača s karticami in valda mi smo imeli gotovino. Po 5 minutah pogovarjanja "Kaj zdaj!??!" nam je avtomat vrnil listek, slikal tablico in odprl rampo, in Perne avtomatsko gasssssaaaaaa..... Na začetku smeh in potem smo prebrali, da moramo v roku 15 dni plačat. Sreča je nanesla da nismo potem se več vozili po avtocestah tistega podjeta, kjer smo vozili mi, tako da edino še na pošti bi lahko plačali. Samo to valda ni bilo možno, ker so bile pošte al preveč oddaljene in še smo bili v taki uro ko so pošte vse zaprte. Tako da smo potem 14 dan plačali preko interneta.
Tetica Garmin, nas je po nevem kakšni logiki peljal čez neko italijanski hrib, tako da nam je ja zrihtala, da smo še zadnjič vidli sneg.
Okoli 9h zjutraj smo prispeli v Monako. Valda mesto majhno, natrpano, tako da smo porabili ful časa za najt neko pametno garažno hišo. V Monaku smo bili ene dobre dve uri, ker itak razen jaht, šmensi trgovin, kakšen lep avto nimaš kej videt. Tam lahko samo zgubljaš čas če imaš denarja, za ga rezmetavat, čene ti rata hitro dolgočasno.Na sliki je pogled na Monako, najpočasnejši ovinek v formuli 1 in lepote za si cedit sline.
Pred tem Casinojem smo tudi spili dva capuccina in en espresso za ceno 14€. Perne je dobil espressa za en pljunc in najina capuccina sta bila daleč od tega, da bi lahko rekel dobra. Tudi za parkirinno se rudi niso šparali, 1,80€ za pol ure v garažni hiši. Res da poleg naše petkice so bili še Porcheji in Ferrariji, samo kar je preveč je preveč. Bi se reklo, da še dobro da nismo šli tle študirat, čene bi lahko bili tle samo dva tedna in bo mogli potem tle začet delat preko študenta za 15€ na uro. Samo za ta denar, bi pobiral tudi čingume potleh. V tem času ni bilo dosti turistov, zato so vsepovsod, kaj prenavljali, delali, čisti, tako da do poletja bo vse spedenano. Sej mogoče se bomo tudi za najzaj malo ustavili.
Na to smo nadeljevali pot po Franciji. Do španske meje sem vozil jaz. Povpračno smo po avtocesti vozili 110 km/h. Vožnja ni bila naporna, ker veš čas smo imeli tripasovnico, pa si se lahko komot umikal hitrejšim avtom in z lahkoto prehiteval kamione.
Spet na 2 uri smo se ustavljali.
"Attetion, pret,... PFiiiiiiii!!!"
Naša zajebancija. Če se spomnete, to je rekel sudja iz Iger brez meja.
Na koncu pa še naša hima:
Slikali smo se pred najbolj znanim Casinojem v Moanku:
Pred tem Casinojem smo tudi spili dva capuccina in en espresso za ceno 14€. Perne je dobil espressa za en pljunc in najina capuccina sta bila daleč od tega, da bi lahko rekel dobra. Tudi za parkirinno se rudi niso šparali, 1,80€ za pol ure v garažni hiši. Res da poleg naše petkice so bili še Porcheji in Ferrariji, samo kar je preveč je preveč. Bi se reklo, da še dobro da nismo šli tle študirat, čene bi lahko bili tle samo dva tedna in bo mogli potem tle začet delat preko študenta za 15€ na uro. Samo za ta denar, bi pobiral tudi čingume potleh. V tem času ni bilo dosti turistov, zato so vsepovsod, kaj prenavljali, delali, čisti, tako da do poletja bo vse spedenano. Sej mogoče se bomo tudi za najzaj malo ustavili.
Na to smo nadeljevali pot po Franciji. Do španske meje sem vozil jaz. Povpračno smo po avtocesti vozili 110 km/h. Vožnja ni bila naporna, ker veš čas smo imeli tripasovnico, pa si se lahko komot umikal hitrejšim avtom in z lahkoto prehiteval kamione.
Spet na 2 uri smo se ustavljali.
Zadnja slika od "petke", je bila narejena na prvem postajališču v Španiji. Mejo ESP-FRA skoraj ne opaziš, podobno kot pri nas.
Pot od meje do Barcelone, se je vlekla in vleka.... Takrat jaz sem na zadnjem sedežu malo zakimal, ker sem bil kar utrujen od 4 ur vožnje. Pa pridemo na obvoznico in gužva. Pa Nagla izjavi, da je nekam dosti Estoncev tukaj.... Človeka pač zmede če ima avto na registerski E kot Espana.
Prišli smo v večernih urah, okoli 20h. Zunaj je deževalo in s praznimi baterijami telefonov, smo iskali s pomočjo hostel The Garden House, ki se nahaja na obrobju mesta. Prenočišče je stalo 16€ na osebo, imeli pa smo tudi Wi-Fi internet. Bili smo v sobi za štiri. Z nami je bil nek anglež, ki kot sem ga razumel je tukaj bil kot nek učitelj angleščine na neki španski šoli za ena 2 tedna. Ko smo znesli vse stvari iz avta v sobo (zaradi varnosti, da ne bi vdrli) smo šli na eno pivičko (točena Estrella za 3,30€) in en sendvič v istem lokalu. Nato je nastala še ta slika, ko smo utrujeni odhajali proti hostlu.
Naša zajebancija. Če se spomnete, to je rekel sudja iz Iger brez meja.
Na koncu pa še naša hima:
Ni komentarjev:
Objavite komentar