Park Güell je mestni park v Barceloni, ki so ga po načrtih katalonskega arhitekta Antonija Gaudíja zgradili med letoma 1900 in 1914. Park je bil sprva mišljen kot del nadstandardne soseske, ki jo je zasnoval arhitekt Eusebi Güell, Gaudíjev največji podpornik in oboževalec; odtod tudi ime parka. Celoten projekt ni bil uresničen, čudoviti park pa je mestu ostal. Leta 1984 so ga uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine.
Glavni vhod je obokan z dvema paviljonoma, ki na prvi pogled spominjata na hišici iz kakšnega pravljičnega gozda. Zid in streha sta nepravilnih oblik in sprva dajeta vtis, kot da so ju le s težavo sestavile kakšne nespretne roke. Paviljona imata ovalen tloris; njuni steni sta videti, kot da rasteta iz zidu parka. Hišici sta tako kot zid zgrajeni iz okrastega neoklesanega kamenja in okrašeni z barvnimi mozaičnimi kamni. Iz ene izmed hišic štrli 9 m visok stolpič. Park je skoraj v celoti zgrajen iz materialov, najdenih skorajda na tleh.
Teren je bil za poti in ceste prestrm, a Gaudi se ni odločil za izravnavo terena, saj je svojo gradnjo želel popolnoma prilagoditi obstoječemu površju. Poti je tako oblikoval kot viadukte in pasaže. V ta namen je pridobil kršje (od starih, podrtih hiš), ki ga je uporabil kot gradbeni material in ga obdal s sijajno keramično plastjo s pomočjo kolažne tehnike. Odpadne, zavržene delce, okrušnine in drobce je pridobil v dobrih keramičnih delavnicah in jih v obliki mozaikov pritisnil v še vedno moker omet.
Ko obiskovalec stopi skozi vhod, se sooči z monumentalnimi stopnicami, ki spominjajo na grajska stopnišča iz preteklosti. Stopnice se navzgor vijejo po dveh straneh, ki sta med seboj ločeni z organskimi skulpturami in nizkim zidom in vodijo do osrednjega dela. Pot pred osrednjim delom preseka pošast, pravzaprav varuh parka – kuščar pokrit s sijočimi mozaičnimi koščki.. Kuščar ima simbolen pomen. Predstavlja pitona, varuha podzemnih voda. Gaudí je s tem namigoval na tisto, kar je za park ogromnega pomena – za kuščarjem se skriva cisterna, ki lahko nosi približno 12.000 litrov vode – zasnovana je bila kot zbiralec deževnice, s katero so oskrbovani suhe predele parka. Naprej po stopnicah stoji še en plazilec, kačina glava, ki ima prav tako simbolen pomen, Gaudi je tukaj namigoval na katalonski grb. Oba plazilca je Gaudí spretno uporabil kot pokrova za cisterno.
Stopnišče se na vrhu spremeni v gozd dorskih stebrov, ki spominja na grški tempelj. Tako kot plazilca, pa imajo tudi stebri več funkcij. Niso namreč le podporniki, ki držijo streho in streha ni le streha, ampak tudi tla nečesa drugega. Od zunaj streha služi kot kvadrat – tla za osrednji del parka. Ta prostor je bil namenjen za „tržnico“, se pravi zborni prostor in istočasno, spet po antičnih vzorih, za amfiteater. Cel park kot je bil mišljen na začetku, namreč predstavlja ogromen amfiteater. Gledalci ne bi sedeli nasproti odra – za sedeže bi služile kar hiše okrog parka.
Stebri v tem kontekstu ne opravljajo le funkcije stebrov, ampak služijo še kot nekakšni vodovodi za zbiranje deževnice. Tako velika površina namreč zbere veliko količino vode v relativno kratkem času. Ker niso cementirana, lahko posrkajo vodo, ta pa se shrani v številne zbiralne posode v stebrih. Skozi cevi potem steče navzdol po votlih stebrih, ob čemer se na poti v cisterne tudi filtrira.
Ni komentarjev:
Objavite komentar