Hasta la vista, Barcelona!

 

Zadnji dan. Nisem mogel verjeti kako hitro je minilo 163 dni. Prišli smo v zimi, gremo sredi poletja. Zadnje dni smo izkoristili za druženje s prijatli, zadnje turistične oglede, spominke in zadnje formalnosti na fakulteti. Po eni strani smo bili veseli, da se vračamo v domovino in bližnjim (predvsem punca),po drugi strani smo bili tudi žalostni pustiti tako živahno mesto, še posebej ko se navadiš živeti. Slike predstavljajo pogled iz mojega okna v sobi, mojo sobo med pospravljanjen in nabito polnio petko. Ko so prišli lastniki, so temeljito pregledali stanovanje in seveda je sledil pregled položnic. Preračunali smo, da pavšal 150 € na mesec preplačali. Priznati moram da je kreganje okoli tega bilo zelo pestro. Še dobro da sem se malo izuril v španščini med tem časom in smo uspeli doseči nek kompromis. Varaščimno tisoč evrov smo dobili, obdržali pa so 150 €  za neke stroške, kao, ki niti samo niso vedli za kaj jih bodo porabili. Zadovoljni z izkopičkom smo se popoldne odpravili proti Sloveniji.Vmes smo se ustavili v enem kraju da je Nagla kupil si kajt. Vožnja do doma je bila kar dolga, a smo preživeli...  Doma sem, pa občutek je malo nenavaden.. Hodim po ulici, pa se ne rabim bati, da mi bo kdo ukradel denarcnico. Vse ljudi razumem. Domača mamina kuhinja. Nekako drži rek: "Povsod je lepo a najlepše je doma!".

 

Moram priznati da izmenjava ali Erasmus izkušnja, je bila več kot prečudovita. Ogromno novih poznanstev, vidiš nove kraje, spoznaš nove kulture, druge navade, naučiš se še večje samostojnosti, iznajdljivosti, ter iz akademskega vidika vidiš druge poglede na učno snov, metode in obogatitev angleškega jezika. In za vse to in še več, ti da univerza neko plačilo. Sicer če ne bi imel še kadrovske štipendije, bi malo težje preživel, ampak nisem bil za nič prikrajšan.  Če še kdo ubotavlja če iti ali ne iti, je odgovor samo eden: OBVEZNO! Res mi ni bilo žal te odločitve in nobenega ne poznam, da bi to odločitev obžaloval. V Barcelono bi prov z veseljem šel kakšno leto delat, ampak nevem če bi za vedno se preselil doli. Odvisno v kakšnem predelu bi živel. Ta izkušnja ti res širi obzorja in ti prinese več pozitivnih kot negativnih stvari, če sploh so. Ni važno kam, samo da se gre. Tako da sedaj mi preostane samo še, da zaključim vse izpite in napišem diplomo... Katera pa bi lahko bila moja naslednja destinacija? ZDA? Australija?

Hvala vsem, ki so spremljali ta blog, mojima cimroma Matiji in Luki, ki sta mi pomagali soustvarjati zgodbe, prijateljem iz Španije, domačim za moralno in včasih finančno podporo in punci, ter mentorju izmenjave Andreju Koširju.

Vidimo se Barcelona ob naslednji priložnosti, ali za podaljšan vikend ali pa za kaj več. Adios!

UPC campus

Kampus UPC se nahaja na končni postaji zelene linije 3, Zona Universitaria. Na srečo prestopanja nismo imeli, ampak vseeno je bilo kakšnih 20 min do faksa. Kampus je na "obrobju" mesta, pol ure do centra s kolesom. Mi smo imeli predavanja in celotno dogajanje na severnem delu kampusa, predavanja pa večinoma na severnem delu severnega kampusa :) Knjižnica je moderna, svetla in velika. Športna dvorana velika, tri košarkaška igrišča, plezalna stena, fitnes, prostor za judoiste, itd. Tu smo videli edino uporabnost študentske kartice, da smo lahko vstopali v telovadnico.

Vsi objekti so zgrajeni iz majhnih rdečih zidakov ali pa samo "iz šip". V določenih objektih so bile samo predavalnice, v določenih samo laboratoriji + kabineti profesorjev. Vsaka fakulteta je imela približno tri objekte, ter nekaj objektov, ki si fakultete delijo med sabo. Kampus premore tudi eno menzo, kjer smo jedli samo enkrat in nikoli več. Okolje te vsekakor stimulira k učenju. Včasih smo pa šli v lokal na kakšno kavo, ki je bila zdaleč najcenejša v celi Barceloni. Zraven je bil en optik, kjer so študentje imeli 10% popust pri nakupu očal. Predavalnice niso predstavljale nek višek, oprema v laboratorijih je bila zadovoljiva, kakšenkrat nad pričakovanji

Študentje imajo tudi možnost dostopa do računalnikov, kjer lahko printajo in imajo vse programe nameščene, ki se uporabljajo na vajah. Vsak je imel svoje uporabniško ime in geslo, ki smo ga prijeli ob vpisu.  Roko na srce, računalniki niso bili glih najnovejši, sej monitorji na sliki, so dovolj zgovorni.. V knjižnici med izpitnim obdobjem se lahko učiš do dveh zjutraj, le da po devetih moraš pustiti varnostniku en osebni dokument. V tem okolju smo se pučutili zelo sproščeno, varno, ni bilo čudnih ljudi, zato smo tu najpogosteje dvigali gotovino iz bankomatov (zaradi bojazni čitalcev). Edino kar sem pogrešal je malo bolj aktivno študentsko organiziranje.... Okolica kampusa je bila tudi lepa in mirna (parki, stoplnice banke Caxia, hiše, Ave Diagonal).

Zaradi vseh teh pogojev smo vsi trije naredili vse izpite, ki smo si jih zadali. Kampus sem opazil da je boljše, kot da so fakultete razdobljene po mestu (npr. v LJ).

Tečaj potapljanja

Toby je prišel en dan do nas in rekel, če se gremo potapljat. Mi valda začudeni in je rekel da ena športna trgovina nudi "tečaj" potapljenja. In res, mi gremo pogledat, samo smo mislili, da se bomo vsaj v kakšen velikem bazenu potapljali... in v bazenu 2m x 5m :) ampak že ki smo bili tam, je vsak malo poskusil svoje potapljaške veščine. Celo s plautkami smo lahko probali... No sej je bilo vseskupaj bolj zafrkancija kot kaj zares. Na koncu smo dobili še certifikat, da smo se uspešno potapljali z jeklenko

TAM - Technology asset management

Priznam, da ko sem izbiral ta predmet, da bo dosti lažji, kot je dejansko bil. Predavatelj je bil Carles Puente Baliarda, ki ima tudi neko svoje start up podjetje. Sam je napisal že kar nekaj patentov. Njegovo podjetje se ukvarja z antenami in patentiranjem. Njegovo znanje angleščine je bilo izredno superiorno od večine špancev. Predmet je bil razdeljen iz treh delov. Ocena pa je bila sestavljena iz domačih nalog, patenta, seminarske in izpita. Takoj na začetku nam je razložil, da ima predmet za 180 ur del in ne boste verjeli, da točno toliko truda in dela je bilo, kako je tip tako v piko preračunal ne vem! Domačo nalogo smo dobivali skoraj vsak teden. Prvi del predmeta nas je poučil o patentih, intelektualni lastnini, kako poteka patentiranje, koliko časa moraš čakat če prijaviš patenta in nekaj še projektnem managementu. Drugi del smo govorili o organizaciji v podjetjih in kako se lahko loti podjetje patentiranje (če je to smiselno). V trejtem delu pa smo se posvetili samemu pisanju patenta (na kaj moramo biti pozorni, kakšne besede uporabljati, koliko stane prijava, oblika patenta,...) Morali smo sestaviti eno papirnato letalo in ga patentirati. Tisi, ki je najboljpe zaščitil letalo je dobil še dodatne točke na izpitu. Naloga pa je bila, da mora biti letalo čimveč časa v zraku. Zmagovalec tega izziva je tudi dobil bonus pike. Na koncu je pred razredom povedal, kaj je vsak naredil narobe pri prijavi patenta. Izpit pa smo pisali skoraj tri ure. Vprašanja so se nanašala na vsebino slajdov, ki jih je pripravljal pred vsakim predavanjem. Pri tem predmetu smo res vsi dosti delali, ampak na koncu smo se tudi dosti naučili.

MITC - Management and innovation in telecommunication companies

Predmet MITC je bil najlažji med petimi predmeti, ki sem si jih izbral. Imel je malo ur na tedem snov je bila zanimiva in ne težka za razumet, predmet pa je vseeno doprinesel 5 ECTS. Predmet sem izbral, tudi zaradi zanimive tematike in kot neko varovalko da bom vseeno imel 20 ECTS (ker če nimaš toliko točk moraš vrniti ERASMUS štipendijo), če se bi mi ponesrečilo narediti kakšen izpit. V glavnem smo imeli dva pradevatelja in enega asistenta za za vaje. Prvi del predavanj nas je profesor učil neke japonske tehnike vodenja podtjetja. Na praktičnem primeru smo v skupinah vodili nek zdravstveni dom. Vsako simulacijo smo bili uspešnejši, ker smo se naučili, da če hočeš stvari izboljšati se moraš njamanj petkrat odgovorit na vprašanje ZAKAJ? in boš pri tem uspešen. Drugi del predavanj pa smo imeli en "case", kjer smo morali ustanoviti neko fiktivno podjetje z nekim poslovnim načrtom in izračuni, ki smo jih na predavanjih slišali. Na vajah, ki so doprinesle 70% ocene, smo imeli simulacujo ekonomskega trga. Prodajati smo morali tri vrste izdelkov in pri temu imeti čim več profita. Asistent, ki njegova volja je bila odvisna, če je Barcelona zmagala ali ne, je imel nek starinski program za to simulacijo, ampak še vedno dovolj dober, da smo lahko ekipno tekmovali med sabo. Sigurno smo dobili malo obširnejši sliko na posel (že ki inženirjem taka znanja "kao" manjkajo).

Barceló Sants

Glavna želežniška postja v Barceloni je Barceló Sants. S tam vozi, tudi vlak do letališča in "naša" zelena linija L3 in modra linija L3. Tokrat nismo izstopili iz te postaje, da gremo na letališče ampak da si ogledamo park España Idustrial.

Park je zelo nenaved iz tega stališča, ker je več betona kot zelenja. Verjetno iz tega izhaja tudi ime. O samem parku ne vem veliko, ker se tudi malo informacij najde o njemu. Tako pač je, če zadeva ne predstavlja neko "top" destinacijo v Barceloni. V parku je devet stolpov, ki me spominjajo na svetilnike in se zrcalijo v umetnem jezeru sredi parka. Med stolpi pa so stopnice za malo posedti, ampak ob kakšnem sončnem vremenu to sigurno odpade, ker ni sence in po mojem si nihče želi počivati na vročem betonu. Malo se se še pozabavlai na topoganu, ki je oblike zmaje. Res da je samo tobogan, od daleč pa zgleda vse prej kot to! Na sredini jezera pa stoji kip Neptuna.

Jardins del Teatre Grec

Po zaključenih predavanjih, smo si zadali misijo, da si ogledamo še kakšne skrite in lepe kotičke Barcelone. Eden izmed teh kotičkov je prak oz. Jardins del Teatre Grec. Ime je dobil park po grškem amfiteatru, ki ga koriščajo za raznorazne predstave in festivale. Zares sem bil v tem parku drugič in tudi drugič je bil delno zaprt, kar pomeni da ne moreš si ogledat amfiteatra, ker je pripravljen za predstave.  Smo pa zato več časa porabili v parku in predvsem v senci. Je pa bila škoda, ker nismo mogli probat sceno ko je npr. Nagla na odru in se dere: "Ali me slišiš!?!?" in midva z Luka pa umirava od smeha na sedežih :)

Ah, en razlog več da ponovno pridemo v Barco!

Pamplona

To je bil edini izlet, ki smo šli z lokalno "študentsko organizacijo". Do takrat o tej organizaciji nismo nič slišali, ker se niti ne promovirajo več kot toliko. Vsa zahvala gre našemu prijatelju Tobyu, ki je to zavohal in nam zrihtal, da gremo skupaj na en izmed največjih žurov v Španiji in to je festival San Fermina v Pamploni.

Štartali smo zjutraj ob 9h in takoj je vsak dobil eno rdčeo ruto, poleg tega smo morali vsi priti oblečeni v belo. Na avtobosu je bila velika večina španskih študentov in študentov iz Južne Amerike, ki študira v Barceloni. "Ostali" smo bili bolj v manjšini. Po eni dobri uri vožnje je bil prvi postanek v majhnem mestecu Lleida. Ogledali smo si eno veliko utrdbo, ki je gostila razstavo tepihov iz 15. stoletja. Meni osebno tepihi niso predstavljali nič posebnega ampak slika vseeno nismo smeli. Večji del ogleda je bilo lepše preživeti v senci, ker sonce je kar močno prepekalo.

 

Gradovi, cerkve in utrdbe so ponavadi na najvišjih in posledično na najlepših točkah v mestu in tudi ta ni bila nobena izjema. Ko smo po 150 stopnicah prišli na stolp se je razpostiral prečudoviti poogled na mesto in pokrajino. Od vročine je začela boleti glava, zato nam je to bolečino pomagalo kaliti pivo v bližnjem lokalu

 

Po več urni vožnji smo prispeli srečno do Pamplone, kjer smo dobili edina navodila, da uživamo in da se vidimo naslednji dan ob 11h pri avtobusu. Praznik San Fermin traja en teden v juliju in vsak dan je vrhunec dneva, ko tečejo pred biki.

 

Ko smo prišli tam, jaz nisem mogel verjetu koliko ljudi in čisto vsi so bili oblečeni v belo z rdečo ruto. Vsi so se družili na travi, klopcah, lokalih...  Mesto je bilo nabito ljudi in vsi so bili prešerne volje (verjetno veste kaj mislim). Po mraku smo se tudi mi premaknili proti osrčju mesta, kjer je bilo neskončno lokalov in žurerjev. Kaj takega nisem doživel na nobeni Koperski noči. Ob treh zjutraj smo šli mimo enega odseka, kjer smo izvedeli, da tam mimo gre trasa kjer ljudje tečejo pred biki, vendar so nas opozorili, da če želimo res tam imeti našo pozicijo, moramo že zdaj čakatii. Nekateri so celo prodajali "razglede" iz balkonov.

 

Tek se začne ob 8h zjutraj. Moram res priznati, da je bilo res dolgo čakanje do jutra, zdaj če se je splačalo je drga stvar, vem pa samo, da verjetno ne bi več toliko čakal. Trasa je vsako leto ista, začne se na spodnjem delu mesta, dolga je 826 m in se zaključi v Plazi de Torros. Vmes je veliko zasilnih izhodov, kjer se lahko tekači poskrijejo pred biki, Tekačev je bilo res ogromno, polna ulica. Policaji so tudi hodili med njimi, da bi preverili, če je mogoče kdo preveč vinjen.

 

 Malo pred osmo so tekači s časopisom v roki v smeri proti bikom nekaj zakričali in zamahali

 

Nato ob osmih se je zaslišal pok in vsi so se poganali v dir. Sicer je zanimiva predstava traja vsega skupaj 15 sekund, je bilo vseeno posebno doživetje, predvsem zaradi te mase ljudi. Malo sem bil razočaran, ker biki so zgledali bolj švohceni kot neki divji ampak, sej varnost mora biti na prvem mestu, po drugi strani noben ni prisiljen, da mora tu teči. Malo pred štarotm je bila gužva tako neznosna, da še sreča, da je to hitro minilo in tudi ljudje so se hitro porazgubili.

Naslednjo jutri proti jutru, je bilo na tone smeti potleh, ampak smetarji so že opravljali svojo delo, saj do večera mora biti vse čisto za ponovno žurko. Za nazaj je sledil bolj umirjena (beri: zaspana) pot proti Barceloni.